TIKOV LES
Alternativna investicija
Nikaragva ima "znano" proizvodnjo tikovega lesa za investicije, zato sem si želel ta segment prečesati malo bolj podrobno.
Tik spada med zelo kvalitetne vrste lesa, podobno kot brazilski oreh, rdeča cedra, mahagonij, ... Je močan, vzdržen, odporen (vlaga, alge, insekti, plese, ..), fleksibilen, lep, ... V celotnem ekosistemu lesa predstavlja le 1% trga, vendar je zelo drag in nišen proizvod.
Raste v cca 80ih državah:
Vendar se ga 70% pridobi le v treh...
Uporablja se za pohištvo, plovila, železnice, talne obloge/terase/savne, gradbeništvo (drogovi, vrata, dizajn, pergole, ročaji, ...), skulpture (azija), glasbila (kitare, violine, ...), avto&letalske armature, kuhinjske deske, športna oprema (loparji, loki, palice, bordi), ...
Destletje nazaj so začele nekatere države prepovedovati izsekavanje gozdov tika in celo prepovedovati izvoz plantaž (export ban), glavna med njimi Myanmar, deloma Indonezija, tudi Gana, Tanzanija, Sudan, Tajska in druge (tudi Indija, idr. za naravne gozdove). To je okrnilo ponudbo. Myanmar še vedno nekaj izvaža, preko Indonezije, ki je ošibila pravila izvoza.
Z dvigom ESG standardov se na trace-ingu dela več. Znano je, da je veliko nelegalnega, ampak ni možno prav veliko narediti, namreč tikovega lesa primanjkuje. Posledično so cene visoke, uporabniki (npr. izdelovalci jaht in specializirani gradbinci, itd.) lobirajo, da se gleda skozi prste, ker realne alternative ni.
Enakovredno kvaliteten les, npr. mahagonij, ima še večje okoljske posledice in ga še bolj primanjkuje. Naj vas pomirim, od 2010 do 2022 se je v svetu naravni gozd tika povečal za 4%, tako da situacija ni pretirana, problem je ker so bila izsekana najboljša drevesa (najstarejša, ravna, zdrava, itd.).
Naravnih gozdov se z novimi rešitvami nadzora poseka malo. Delna "rešitev" so postale plantaže tika. V narekovajih, ker ima praktične probleme (več spodaj) in ker okoljevarstveniki opozarjajo, da se za plantaže porabi veliko zemlje in spremeni ekosistem.
Na strani ponudbe imamo torej bullish situacijo: export ban, kvote, esg certificiranja nabavne verige, višje tarife, esg plantaže za REDD karbonkredit, itd. Tika je premalo in alternative slabe -> cena stabilna/visoka
Posledično pričakovan CAGR +8% letno do 2033:
Rast zadnjih 50 let je bila podobnih 8% letno, medtem ko so cene rastle +5% letno.
Povpraševanje?
97% vseh hlodov se trenutno uvozi v Indijo! in 2.5% na Kitajsko! Če govorimo o razsekanem lesu pa se uvozi 47% na Nizozemsko (za večino EU - pride iz Singapurja) in 26% v Indijo.
Indija je ogromen, daleč največji potrošnik. Tik uporabljajo za vsesplošno gradnjo in ima visoko kulturno vrednost. Dokler bo Indija rastla (in Kitajska) bo povpraševanje rastlo. In obe državi imata dobre projekcije (tudi Kitajska, ko preide iz krize).
Je pa pri tiku en velik problem in sicer povpraševanje že lahko mogoče predvidiš za 10 let v naprej, vendar prva mlada drevesa tika za posekati zrastejo šele v 12. letu! Po 12. letih lahko nasad šele razredčiš in posekaš najslabše ter prodaš za drobiž. Minimalno za dobro drevo rabiš 20 let, boljše 25. 30-40 se smatra za dobro in +40 let odlično. Posledično moraš gledati +20 let v prihodnost. Kako se lotiti tega problema?
80% dreves svetovno je pod 20 let, 14% pod 40 let. Azija ima stara drevesa generalno, Afrika srednje stara in Latinska Amerika mlada (pod 20 let). Brazilija je začela šele v 2000 in hitro rastla do 2010, Ekvador in Tajska sta naredila podobno med 2010 in danes.
Posledično lahko predvidevaš, da bo malih/mladih hlodov mogoče dovolj. Sigurno bo primanjkovalo +25 let starih, ker jih že. Rešitev kupcev je, da kupujejo velike količine malih in manj kvalitetnih in izmed njih izberejo le najboljše, kar ohranja veliko povpraševanje tudi po mladih hlodih. Še ena rešitev je sintetični tik, narejen iz zmesi plute, gume, plastike, (Atlanteak, Kebony, Esthec, ...). Sintetični ni čisto enak pravemu, nima prestižne vrednosti in ni uporaben za generalno uporabo na Azijskem trgu, itd. ki je daleč največji.
Problem previsoke cene obstaja, ker se začnejo uporabljati cenejši substituti, kjer se pač da. Ta problem se v zadnjih letih deloma rešuje z razvojem & opimizacijo donosa na hektar. To se dosega s previdno izbiro zemlje, klime/lokacije, genetskega materiala, gnojil, tehnik sejanja, redčenja, ... Generalno zraste od 4-14m3/ha/leto, z dobro prakso lahko dosežeš 15-20, maksimum je bil dosežen tudi 28m3/ha/leto na Kitajskem.
Brazilija je vodilna sila v LatAm, za njo Ekvador, Panama, Costa Rica, Kolumbija. Nikaragva predstavlja cca 10% latinskega izvoza in niso prav izkušeni. Drevesa rastejo cca 5-9m3/ha, sekajo jih mlada in hitro porabijo doma za pohištvo ali prodajo (tudi pri njih se pozna primanjkljaj).
Tudi težko je določiti ceno tika, ker ni mednarodno sprejetih standardov, to pa zato, ker je odvisna od dimenzije, starosti, kvalitete (različnih lastnosti), ciljnega trga, .... Cena lahko niha med 55 - 2000 $ / m3, generalno v LatAm nekje cca med 55 - 465 $/m3.
Nekaj projekcij...
Dodatno moraš še plačevat letno fee za skrb in varovanje. Investicija je lahko nična, če pride do požara. Če drevo napadejo bolezni, ko je mlado in občutljivo. Nenazadnje, če te operater nategne, zato moraš iskati nekoga, ki ima dobro ime in že dolgo obstaja. Poleg dreves pa dejansko kupiš celo parcelo, skupaj z zemljo, čemur se lahko tudi zviša vrednost (čeprav jo že preplačaš v štartu). Je pa zunaj sistema, ni paper wealth.
Ena bullish opazka je, da v časih visoke inflacije zemlja in drevesa dobro ohranjajo vrednost. Problematična pa, da je investicija totalno nelikvidna (ne moreš prodat razen operaterju nazaj pod ceno). To pa je za nekatere celo dobro. Za koga bi bila investicija v tik torej?
• Penziči, ki želijo predati vnukom premoženje, ki ga ne morejo takoj zapičkat
• Ljudje, ki bodo čez 20 let v penziji in želijo, da točno takrat investicija obrodi sadove, prej pa je težko zapravit denar (prisilno varčevanje za penzijo)
• Skladi, ki imajo ESG mandat za investicije lahko nabijejo s tem ESG score
• Za pridobitev ugodnosti, kot npr. rezidenstva
V kolikor investiraš 30.000$ v plantažo tika v Nikaragvi dobiš stalno rezidenstvo za pet let (ampak se moraš 2x letno tja naslikat, kar za Kanadčane, ki so blizu ni tak problem). Po petih letih lahko eventuelno zaprosiš tudi za njihovo (drugo) državljanstvo - vizafree Rusija in, da nimaš Ruskega štempla v Kanadskem pasužu recimo.
Stranska zgodba:
Podobno shemo imajo v Panami, za 80.000$, ki jo je okoli leta 2000 izkoristil en znanec iz ZDA. Takrat je Panama šele začenjala s svojo popularnostjo in dolgo je okleval, če bi kupil parcelo tika (takrat za $20k). Odločil se je za nakup in s tem pridobil rezidenstvo v Panami. Po desetih letih rezidenstva preko tik plantaže (1x letno je bil tam) je zaprosil za pasuž in ga dobil (kupil je še stanovanje v Panama City-ju pred tem). Delal je kot glavni database manager za fintech banko s 500k letno bruto, ni sploh živel v ZDA, temveč v Panami in zaradi “US citizenship based taxation” so mu vzeli 50% letno. Ameriški pasuž je tako dal nazaj in obdržal panamskega, ter povišal prihodek za 100% čez noč. Panamski pasuž ni slab (EU in Rusija access). In plantažo tika je v 2025 prodal, se upokojil in iz svojega tika sedaj gradi barko. Stanovanje v Panami je bila prav tako dobra investicija. Skratka, čudna investicija v 2000 se mu je obrestovala na drug način kot je sprva mislil.