MAKRO POGLED 2022-2028 VII. DEL
POVZETEK:
Pregledali smo ogromno ciklov, verjamem, da se vam že vrti v glavi, zato povzemimo...
Kratkoročni cikel dolga, kaže ohlajanje gospodarstva (slabe obeti kratkoročno), nakazuje prenapihnjenost finančnih inštrumentov in nepremičnin. Dolgoročni cikel dolga, ki se odvije vsakih 80-110 let, je na koncu poti (smo v cca 102. letu). Okvirni 250 letni revolucijski cikel je za ZDA v 246. letu, medtem ko imajo prvič po mnogih letih resnega tekmeca. Povprečno 15 letni cikel dražitve surovin se je šele začel. Inflacijski cikel obrnil trend smeri iz zadnjih 40 let. 25-40 letni kreditni cikel obrestnih mer prav tako. Globalizacija obrača trend iz zadnjih 50-70 let. Vstopili smo v vsaj 5 letni solarni minimum, ki lahko traja tudi veliko dlje. Cikel tehnološkega razvoja kaže najverjetnejšo stagnacijo naslednjih 5 let. Države se soočaajo s premoženjsko neenakostjo, nevideno 70 let. Notranja in zunanja trenja izpred 40. let, politični cikel v fazi velike razdvojenosti. Generacijski cikel, v povprečju dolg cca 85 let, v 77. letu.
Vir: Sovereignman.com
Men, it has been well said, think in herds; it will be seen that they go mad in herds, while they only recover their sense slowly, one by one. Charles Mackay (1814-1899) Madness of crowds
Kvazi - ZAKLJUČEK:
V kolikor ste zgornje stvari preleteli in se vam situacija ne zdi tako apokaliptična vsekakor upam, da imate prav. Sam sem sicer mnenja bolj v smeri: "it's going to get a lot worse before it gets worse", ampak konec koncev so to le moji modeli in misli. Kakšno stvar sem sigurno zadel, marsikatero zagotovo falil, tako pač gre.
Primarno me skrbi mentaliteta ljudi, saj iz nje izhaja vse ostalo. Zadnjih deset let je bilo težkih za povprečnega človeka, kar ima paralele z depresijo 1930, ki je utrudila psiho posameznika in s tem omogočila "mass formation psychosis", kar je med drugim privedlo do možnosti vzpona Hitlerja.
Tudi konstanten strah pred C19 je problem, namreč čustva (kot npr. jeza in strah) zameglijo/izrinejo delovanje višjih kognitivnih možganskih funkcij (postanemo reaktivni podobno kot živali in ne proaktivni/objektivni).
Poleg tega splošna apatija, nezainteresiranost družbe ter izguba radovednosti za svet okoli nas (when people believe in nothing, they'll believe in anything).
Primer iz knjige Wealth, War & Wisdom, ko je bila v "hipnotiziranem" stanju podobnem današnjem, tudi Francija:
France in chaos welcomes the German occupation
"The Third Republic, as the government that ruled France during 1930s was known as, was a failed government with flaccid parliamentarism. Too spineless and too indulgent to narrow self interest to ever address the great national issues that plagued France, specifically slow economic growth, plunging birth rate, low manufacturing productivity, ..."
"The Catholic middle class was appalled by the degenerate, sordidnes of Paris nightlife with its jazz, drunkness, short skirts, promiscunity, and the general moral depravity."
"Dictators might be a little rough around certain eddges, but they create order and at least they made things work."
"The German goldiers appared fit, disciplined, and their behavior was "correct". At that time they were under strict orders to do no looting and to pay for everything with German Marks."
"As they triedd to sort out the werckage of their lives, they were ready to accept discipline and some loss of liberty in return for normalcy. They came to believe Hitler and Germany represented order an stability, and in addition there was the prospect of substantial business from the surging German economy."
"In the first two years the Germans were model conquerors. Troops were polite and went out of their way to be friendy. They also helped to feed the hungry with soup kitchens in the summer od 1940. People began to think that being occupied wasn't so bad."
"By 1944 much of France was a police state with sadistic maniacs of the Gestapo brutally torturing anyone that arouse the slightest suspicion."
"In 1945 came the nationalization of insurance companies, banks, coal mines, and the electric and gas utilities."
O mentalni stagnaciji, ki je povzročila zgornje situacije je pisal tudi Paul Valery:
"Immediately following the end of the war, one of France's literary giants called attention to the very clear fact that a crisis had now overtaken the European mind in the 20th century. Paul Valery brooded on both the greatness and decline of Europe in his essay THE CRISIS OF THE MIND (1919).
Not outsiders but Europeans themselves invented the expression Age of Anxiety to describe what they thought was happening to them in the twentieth century. They dwelt increasingly not on the growing enlightenment of their times, as so many had done in the 18th and 19th centuries, nor on Europe's continued greatness, but on the anxiety they felt about their existence, their culture, and their destiny."
Enako z WWI:
"At its start, the Great War of 1914-1918 was a popular war. The war was even blessed by those thinkers and artists who were non-violent by nature. The war, many people sincerely believed, would be quick and glorious. The war soon gave way to bitter disillusionment. This bitterness is illustrated in the film Paths of Glory (1957) as well as in Erich Marie Remarque's novel, All Quiet on the Western Front (1929). The stupidity of the war became apparent to all those men who fought for their nation. On the home front, of course, the story was a bit different. But when soldiers, lucky enough to still be alive returned home, it was to a land which knew nothing of the Somme or Verdun"
"Soon the soldiers began to despise the people back home. They had no idea what the war was like. They knitted socks and sang patriotic songs. They were the "little fat men," as George Orwell was to call them. Men who made decisions carried out by wooden headed generals. The soldiers were drawn closer to one another by the common bond of experience. They were closer in spirit to the enemy than to those they left behind."
Navsezadnje naj še omenim, da imamo v razvitem svetu že dovolj dolgo razne danosti, kot npr. svoboda govora, gibanja, lagoden življenski stil, ... da se nam zdi, kot da nam vse to pripada brez vsakršnjega truda.
Bojim se, da bomo to spoznali šele, ko nam bo odvzeto. V enaki luči imam občutek, da nismo več sposobni prepoznati zla, saj smo prepričani, da zadnjih par desetletij zlo ne obstaja več oziroma je strnjeno v zaporu.
Velik del populacije, sploh današnjih mladih, je bilo v zadnjih treh desetletjih "overprotected" s strani staršev, kar zgodovinsko kaže (N. Howe), da rajši izberemo varnost preko svobode.
Vidim tudi čisto preveč zaničevanja povprečnega človeka s strani raznih strokovnjakov. Samo dva primera, ki sem jih videl pred kratkim:
"Številna mnenja s področij teorij zarot se ne širijo preko medijev, ampak preko interneta, in žal gre tu za nevarno kombinacijo omejenega uma in brezmejnega spleta." - Dr. Urban Bren, raziskovalec, prorektor Univerze v Mariboru, vir revija Global
"Premoženje prinaša status, a tudi obveznosti. Na "južni strani Alp" pa bi imeli iz premoženja status, z obveznostmi in odgovornostjo do družbe pa bi opravili bolj po krpanovsko." - Mag. Marko Novak, udis. Slovensko nepremičninsko združenje FIABCI, vir Delo (govora o davku na nepremičnine)
Žalosti me, da je zgornje odraz ljudi, ki naj bi bili najbolj izobraženi oziroma sposobni v družbi, saj na njih temelji tudi razvoj znanosti in prosperiteta v prihodnje.
#znanost
UN:
Iz tega razloga sprejemam prihajajočo zimsko obdobje odprtih rok. Čas je, da bolečina doseže nivo, kjer bo povprečen človek vstal in rekel, dovolj je.
Za obdobje jeseni je tipično, da pridejo na vodilne položaje manj sposobne in moči željne osebe. Manj sposobne, ker je mir in sposobnost ni potrebna. Moči željni, ker ljudstvo ne zahteva prav posebnega voditelja in je posledično indiferentno do izbire, "kdorkoli bo dober, dokler se ne umešava vame".
Za začetek zimskega obdobja pa je tipično, da začnejo moči željni osebki to moč tudi uveljavljati. To počnejo, dokler bolečina srednjega sloja ni dovolj velika, da pride do revolucije.
To me pripelje do odgovora, ki vam ga že dlje časa obljubljam. Kdo plača vso to vladno zapravljanje?
"There is no free lunch", čeprav nekateri to obljubljajo in drugi verjamejo. "if something is free, you're not the customer, you're the product".
Vladno trošenje plača nižji in srednji sloj. S to razliko, da srednji sloj opazi problem šele nekaj let kasneje.
Z vse več dolga, ki je vbrizgan v ekonomijo, najprej začuti problem najnižji v finančni verigi. To "rešijo" tako, da pošljejo bone, olajšave, subvencije, ... ki niso nič drugega, kot še več zadolževanja.
Čez čas to začuti naslednji v verigi, saj kar na enkrat razlika med minimalno in povprečno plačo ni več velika. Mogoče se izborijo za višjo plačo, ampak tudi to se prenese preko nove cene proizvoda nazaj na kupce in inflacijski krog se nadaljuje.
V tem trenutku je bolje plačani srednji sloj še v balončku, saj ne opazi, da se prihrankom na računu manjša vrednost za uradnih 10% oziroma neuradnih 25% letno. Ko uvidijo realnost pa po navadi kupijo drugo nepremičnino (v trenutku, ko kupujejo vsi in je cena že visoka). Če imajo še nekaj denarja za počez investirajo v prenapihnjene delnice in obveznice, ki jih priporoča drag svetovalec, katerega cilj (ki si ga ne prizna) je dobiti provizijo in po možnosti tudi sam živi v enakem baločku kot stranka. Tisti bolj moderni celo spoznajo vrednost blockchaina in investirajo v scam kriptožetone. Tisti bolj konzervativni pa enostavno kupijo nov avto. Nekateri tudi s ponosom pričakujejo in plačajo višje davke, saj so zgledni državljani, ki "razumejo", da so višji davki nujno potrebni za nadaljnje dobro delovanje vlade.
Slej kot prej se vse zgornje našteto prepolovi v vrednosti (z izjemo davka:), medtem ko inflacija izbriše kupno moč še preostalega denarja na računu, istočasno se po možnosti poleg dobrin povišajo še realni stroški kredita in seveda se izumi kakšen nov, zgodovini prej nepoznan, vendar kar na enkrat nujno potreben, davek.
Srednji sloj se zave, da nima več kupne moči izpred nekaj let, da omogoča lagodno življenje vsem možnim in nemožnim priseskom, da nominalno obljubljene penzije niso več to, kar so včasih bile, da je kvaliteta dobrin in storitev nižja, da je standard življenja veliko slabši ter prihodnost njihovih otrok veliko bolj temačna. Takrat pride do upiranja in verjetno nič prej.
“Even Alan Greenspan, the former chairman of the Federal Reserve, has been sounding the alarm bell. Not in public of course, but during private conversations at a New Orleans conference:”
Prej se verjame, da so zastonjski bombončki super, da bo pa tokrat socializem (več moči državi) res deloval.
Na koncu je rezultat res manjša premoženjska neenakost, saj tudi srednji sloj postane nižji sloj (finančno gledano). Vsi enaki, vsi revni.
Fast forward 10 let in svet iz 2019 ni več prepoznaven. Životarjenje ter prepuščenost ljudstva na milost in nemilost države pa nova realnost.
Tisti pravi 1%, katerega bi naj vsa vladna napenjanja onemogočila, ostane nedotaknjen, saj uporablja strukturo družinskih skladov, fundacij, ipd. Za več info beri: link cayman islands, panama članka
To je tisto, kar se misli s tem, ko rečejo "The biggest wealth transfer in history". Global rug pull:
“The way to crush the bourgeoisie is to grind them between the millstones of taxation and inflation.”
― Vladimir Lenin
Toliko na strani posameznika. Na državnem nivoju so oškodovane države, ki so dajalke kreditov tistim, ki prakticirajo financial repression (inflacijski delevaraging). Za ZDA so to recimo Arabija, Japonska in Kitajska (ki že od 2013 počasi niža posojila in jih daje afriškim državam). Na gospodarskem nivoju imajo v grobem problem vsi, ki so po zakonu primorani držati državne obveznice (banke, zavarovalnice, pokojninski skladi, varčevalni skladi, ...) ali jim država regulira cene (javne storitve/energetika/...) in posledično preko pokojnin, plač, varčevalnih računov tudi navaden človek.
“Ampak konec koncev ni pomembno, ker smo bili v krizi in ekstremne situacije terjajo ekstremna odrekanja.”
V vojni in ljubezni je dovoljeno vse pravijo, zato v naslednjih letih pričakujem visoko znižanje življenskega standarda vseh klas (z izjemo 1%).
Manj bomo potovali, manj se bomo greli in hladili, manj bomo hodili v službe, manj kvalitetno jedli, malo manj kupovali, in če EU res dobro opravi delo, mogoče celo prižgemo kakšno svečo namesto luči.
Kako se na vse to pripravit s finančnega vidika sem že opisoval v prejšnjih mailih. Danes bi omenil samo mentalni vidik, ki je najbolj pomemben in podcenjen.
Če se krize ne bi odvijale vsakih 80-100 let, kot po urniku, bi vrednote kot so integriteta, pragmatičnost, disciplina, itd. že zdavnaj izumrle. Še vedno pa ostajajo nekje v daljnem spominu, kljub občutku, da niso več priznane, saj vzidejo na novo ob vsaki krizi, preden se ta lahko razreši.
Na enakih tirnicah se odvijajo "social justice" gibanja, že od grkov in rimljanov dalje. Nekateri (Peterson, idr.) celo trdijo, da kot trobenta pred napadom, glasno naznanjajo "zrelo" fazo družbe.
Podobno je z raznimi birokrati, katerih številke se v ciklih zgodovine spreminjajo. Če bi bil trenuten sistem vzdržen, tudi marsikatere vojne ne bi imeli, ker bi svet deloval kot po maslu, saj bi znanost in takratni birokratski razsvetljenci razrešili vse. Kaj ne?
Ne verjameš?
Priporočam ogled obnovljenih posnetkov iz konca 19. stoletja:
Vir:
Zgoraj leta 1897 - 1911.
Kot danes, so se ljudje vozili z ladjo, vlakom, tramvajem. Imeli so prve avtomobile, tekoči trak, kolesa podobna današnjim. Hodili so se drsat, pa v zabaviščne parke, otroci poleti na toboganih. Ženske so veselo plesale po londonskih ulicah in ravno so izumili telefon, luč, avto, radijo, filme, ... Stock market je bil na vrhuncu:
Iskreno se mi ne zdi nič drugače kot danes. Tudi takrat so si verjetno mislili: "to je to, ratalo nam je, prejšnje generacije so bile tehnološko nerazvite in neumne".
Kupček kart se je začel podirati s paniko bankirjev 1908, sledila je prva svetovna vojna 1914, pa španska gripa 1918, pa weimarska hiperinflacija 1923, great depression 1929, gladomor lakota v Ukrajini 1933, dust bowl suša v ZDA 1934, prekinitev zlatega standarda 1936 in druga sv. vojna 1939-1945. Praktično 40 let trpljenja, šok za šokom.
V kolikor se vam še vedno zdi, da to danes ni mogoče, naj spomnim, da tudi puran nima razloga za strah, če bazira svojo realnost samo na svojih prejšnjih 1000ih dneh življenja:
"Advances in technology do not abolish the institution of war; they merely modify its manifestations." A. Huxley - Science, Liberty and Peace
Upam, da vam je zgornje dalo perspektivo o tem, kako nepomembnih je zadnjih 60 let za predvidevanje in pripravo na naslednjih 60. Nimamo kristalne krogle, zato je najboljše kar lahko naredimo, da se vsaj malo pripravimo.
Izboljšati osebno zdravstveno stanje in kondicijo nikoli ne škoduje. Prav tako ne, če imaš nekaj prihrankov za prevedritev potencialne krize v gospodarstvu. Enako velja za manjše zaloge osnovnih potrebščin doma (pandemija 2.0, globalni kibernetski napad, zaprte banke, prerezani čezmorski internetni kabli, naravne nesreče, vojna, ...).
Še najbolj pomembni so pa osebni odnosi, ki v času vsake krize igrajo izjemno vlogo, individualizem ne preživi. Dobro je premislit koga imamo in na koga se lahko zanesemo ter začnemo s povezovanjem že v naprej (kupovanje hrane direktno od kmetov, uredit sosedske in družinske odnose, zamenjati zdravnika, ...).
Predstavljate si verjetno tudi lahko, da je v času krize vsaka stvar, ki jo delate danes, še parkrat težja za izvedbo (uredite dokumente/birokracijo po občinah, bankah, bolnicah; pojdite k zobozdravniku, avtomehaniku, ipd., da ne počnete tega takrat, ko vse stagnira, ...). Prav tako ni slabo začeti malo bolj kultivirati navade kot npr. potrpljenje, odrekanje, hvaležnost, ... V kolikor ste odvisni od igirc, TVja, ipd. vzemite v roke knjigo. V kolikor ste odvisni od kave, razmislite kako jo boste dobili, če ni elektrike ali je ni na policah trgovin. Kot zadnje bi omenil še informiranje. Kolikor pač čas dopušča, je vredno pridobivati znanje, drugače svoje misli o svetu prepustimo ljudem, ki mogoče nimajo enakih motivacij, kot mi.
Lahko izhajate iz potreb po Maslowu:
Če verjamete ali ne, v 1930ih letih je bil tudi seks odveč: "sex is now as tiresome as the old mortgage"- The new yorker, 1931
To pomeni, da se v času krize vse reducira na fizične in varnostne potrebe. Lep primer tega v tem trenutku je Šri Lanka, kjer imajo zaradi "ene" napačne odločitve primanjkljaj vsega (zaradi ESG politik: https://michaelshellenberger.substack.com/p/un-war-on-fertilizer-began-in-sri.
Ne želim, da zgornje informacije koga preobremenijo, zato zaključim (zdaj pa res) z idejo iz knjige King, Warrior, Magician, Lover.
Vsak je zmes zgornjih štirih karakterjev. Nekateri imajo bolj izrazitega samo enega, drugi so večinoma zmes dveh, tretji vsega po malo, ...
Glede na to, kaj je vaša naravna lastnost/sposobnost, boste tudi v času krize najboljše pripomogli ljudem okoli vas.
Vojak je tisti, ki prispeva disciplino, pogum, zvestobo in samozaupanje. Naravno športen tip postave je tipičen za ta karakter (ni pa pravilo seveda). Čarovnik je tisti, ki prispeva znanje, modrost, izkušnje, ... Naravno suhljat tip telesa je značilen za ta karakter (še enkrat, ni pravilo). Kralj je tisti, ki primarno prispeva k združevanju, organizaciji in viziji. Karakter se lahko prepozna npr. po podjetnosti in podobnih veščinah. Ljubimec je mogoče najbolj podcenjen karakter v času krize, saj je bolj umetniški tip, vendar vseeno nepogrešljiv. Ustvarja dobro energijo v skupnosti, ko jo primanjkuje, pomaga pri graditvi novih odnosov in zaupanja v skupini, prispeva drugačno, kreativno perspektivo, ... Kralj in čarovnik živita primarno v prihodnosti. Vojak in umetnik primarno v sedanjosti. Knjiga je bila sicer napisana za moški del populacije, ampak verjamem, da seveda velja enako tudi za ženske.
Skratka, vsak ima nekaj za ponuditi v prihodnjem zimskem obdobju (Whats normal for the spider is kaos for the fly) in vsaka preizkušnja je priložnost.
"I asked for strength and got difficulties to endure,
I asked for wisdom and got problems to solve,
I asked for courage and got dangers to overcome "
Vem, da ljudje nimajo časa za branje nešteto knjig in študiranje raznih posnetkov ter materialov/idej, zato tudi tale "obnova" in moj poletni pogled skozi okno.
Generacija rojena med 1901 in 1927 je imenovana The great generation. Skranji čas je že, za njeno moderno različico.
Na sinji morski se gladini
v meglicah jadro lesketa ...
Le česa išče si v tujini
in kaj pustilo je doma?
Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! -
Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!
-Mihail Lermontov
Glavne knjige, na katerih bazira zgornji zapis:
A Brief History of Doom by Richard Vague
Extraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds by Charles Mackay
Principles for Dealing with the Changing World Order by Ray Dalio
The Asian Financial Crisis 1995-98: Birth of the Age of Debt by Russell Napier
The End of the World Is Just the Beginning: Mapping the Collapse of Globalization by Peter Zeihan
The Fourth Turning by William Strauss and Neil Howe 1997 (zunaj je že novejša vezija 2023)
Wealth, War & Wisdom by Barton Biggs
Science, Libery & Peace by Aldous Huxley
The Fate Of Empires by Sir John Glubb
Technological revolutions and financial capital by Perez Carlota
The Big Reset: War on Gold and the Financial Endgame by Willem Middelkoop
Apocalypse never by Michael Shellenberger
The Road to Serfdom by F. A. Hayek
4th Industrial Revolution by Klaus Schwab
Confessions of an Economic Hit Man by John Perkins
The Great Demographic Reversal by Charles Goodhart
Fiat Money Inflation in France (1933) Andrew Dickson White
The Great Taking David Webb
Principles for Navigating Big Debt Crises by Ray Dalio - video :
Ages of Discord by Peter Turchin
The History of the Decline and Fall of the Roman Empire by Edward Gibbon - video :
Mindset prep za zimo:
Man's Search for Meaning by Viktor E. Frankl
Letters From a Stoic by Seneca
Discourses by Epictetus
Meditations by Marcus Aurelius
Film za pogledat:
Atlas Shrugged - prvi in drugi del (see what's coming)
The big short
Madoff
Ljudje (viri):
George Gammon, Lyn Alden, Chris Macintosh, Brent Johnson, Doug Casey, Rusell Napier, Eric Townsend, Mark Moss, Jim Rickards, Ray Dalio, Rick Rule, Lynette Zang, James Hickman, Peter Zeihan, Catherine Austin Fitts, Whitney Webb, Luke Gromen, Grant Williams, Doomberg team, Goehring & Rozencwajg, Harris Kupperman, Jeff Snider, Emil Kalinawski, Jim Rogers, Stanley Druckenmiller, Horizon Kinetics, Kopernik Global, Oaktree capital, AQR Capital, Royce Investment, ...
S čim se strinjaš? S čim se ne strinjaš? Kakšen je tvoj pogled?
Za napake, dodatne info, diskusije, ipd. so vrata odprta.